Obiskovalci
Trenutno 4 člani:
  • Pero
  • S442
  • enidedami
  • primzy82
Obisk skupaj: 136876869
Zadnji prispevki
Primerjava Alfe in Saab-a Print E-mail
Janez Heimer a.k.a. GTA lover   
četrtek, 01 marec 2007

 Na Mitjino pobudo sem se odločil, da z uporabniki tega portala delim svoje izkušnje v vožnji s Saaboma 9000 (2.3i 16V, letnik 1991) ter s klasiko, Mitjinim c900 2.0 turbo. Glede na to, da sem sicer (zaenkrat!) bolj iz Alfinih logov, bom skušal potegniti tudi primerne vzporednice z Alfo 164 (2.0 V6 turbo, letnik 1993) in 155 (1.8 TS, letnik 1992). Sicer sta dva izmed teh avtomobilov v moji lasti, temno modro devettisočko sem na nek način "podedoval", 155 pa je hrana za alfistično dušo z omejenimi sredstvi.

Najprej moram z vami deliti izkušnjo, ko sem prvič vozil omenjeno 9000. Ni še bila moja, za preizkus mi jo je posodila takrat še bodoča punca. Hvala bogu ni šla zraven in sem si lahko dal malo duška :-) Cesta je bila mokra, temperatura pa nekaj malega nad ničlo. Avto segret, kaj hočeš lepšega. Na plin! Avto se je odzval takorekoč takoj, presenečenje pa je sledilo okrog 3.000 obratov v drugi prestavi. Pogonska kolesa v prazno! Hmmm, kaj je zdaj to? Hitro prestavljanje v tretjo in poln plin.

Avto se odzove s skoraj takojšnjim vnovičnim vrtenjem koles v prazno. "Madona, a je to turbo," pomislim. Nadaljujem pot do črpalke ter se čudim, zakaj mi je pri takšnih nizkih temperaturah že skoraj neprijetno toplo v zadnjico.

Avto se odzove s skoraj takojšnjim vnovičnim vrtenjem koles v prazno. "Madona, a je to turbo," pomislim. Nadaljujem pot do črpalke ter se čudim, zakaj mi je pri takšnih nizkih temperaturah že skoraj neprijetno toplo v zadnjico. Kdo bi vedel. Ko pridem nazaj, seveda avta ne morem prehvalit - po prevoženih dveh kilometrih! Kaj takega se mi ponavadi ne dogaja... Navdušenje se je stopnjevalo, ko mi je lastnica začela razlagati, kako je avto opremljen. Usnje, kompletna elektrika, klima, tempomat, šibedah, gretje sedežev...

Gretje sedežev? Aha, toplo v zadnjico. OK, vse jasno

Gretje sedežev? Aha, toplo v zadnjico. OK, vse jasno- razen tega, da vse te stvari v takrat trinajst let starem avtu z dobrimi dvesto kilometrskimi tisočaki pod pokrovom delujejo popolnoma brezhibno!
No, usoda je hotela, da sem kmalu postal skoraj stalni voznik te devettisočke. Postajala mi je vedno bolj všeč, popolnoma sem se navadil na ves luksuz, ki ti ga takšno vozilo ponuja. Naj na tem mestu omenim še, da sem do takrat nekaj mesecev kilometre nabiral v družinskem Chrysler Voyagerju s popolnoma vso opremo - po ameriških standardih. Ne, Saab me je navduševal v povsem drugačnih obsegih. Sčasoma sem se ga navadil toliko, da sem (ko sem užival le v Njegovi družbi, brez sopotnikov) dvigoval tempo tudi med kakimi zavoji. Avto me je vedno znova presenečal - a vedno le v pozitivni smeri. Ekstraudobna potovalna limuzina ima seveda veliko tendenco nagibanja karoserije - a lega zaradi tega ni strašno prizadeta. Avto se je vedno odzival šolsko, s povsem nadzorovanim drsenjem prek sprednjih koles, sicer pa z nenormalno dolgo nevtralno lego in noro zanesljivim občutkom v zares hitrih avtocestnih odsekih, kjer so se hitrosti gibale okrog številke 200. Tudi na bočni veter je avto takorekoč imun. Pri takšnih hitrostih je hvale vreden tudi sam občutek varnosti, ki ga v tolikšni meri nisem doživel še v nobenem avtomobilu, pa četudi bi bil deset let mlajši. Avto deluje kot tank, z dooooolgim motornim pokrovom in povsem nepreglednim zadnjim delom, ki daje slutiti, da za tvojo zadnjico potuje še dobršen del avtomobila, ta pa verjetno (hvala bogu mi ni bilo usojeno testirati) predstavlja tudi učinkovit ščit.
Še enkrat se je avto izkazal tankovsko: pozimi. Zima dve leti nazaj je bila pravo nasprotje tele pomladanske verzije, ki jo uživamo letos. Ljubljana se je nekega jutra zbudila zamedena v približno polmetrsko snežno odejo. Saab pa parkiran na klancu, kakih dvajset metrov pod vznožjem, postavljen pravokotno na klanec. Šit, kaj pa zdaj. Vsedem se v avto, ga vžgem, izstopim (in preklinjam zaradi pobeljenega vozniškega sedeža), očistim stekla ter se vrnem za volan. Speljem, vse skupaj se kmalu ustavi. Vzvratno, naprej. Nič. Avto nekajkrat zagugam (prva, vzvratna, prva, vzvratna), in glej ga, hudič spleza v polmetrski sneg! Uff, super, gremo. Z občutkom na stopalki za plin orjeva proti vrhu hriba. Samozavestno, kot da ni nič. Ja, fotoaparat bi bil dobrodošel - za posnetke šokiranih obrazov v neposredni okolici :-))) Verjetno je nepotrebno poudarjati, da je bila tisti dan moja družba odvisna od mojih prevozov - saj so razni moderni Renaulti, Fiati (priznam, tudi kake Alfe) ostali na parkiriščih.
Kmalu po teh dogodkih, spomladi, pa se je ponudila priložnost za italijansko sorodnico Saaba 9000, ki sliši na ime 164. Alfa Romeo torej, a s turbinsko podprtim šestvaljnikom pod dolgim motornim pokrovom. Šlo je pravzaprav le za kratko, nekajkilometrsko vožnjo. Seveda sem bil impresioniran nad turbinskim polnjenjem (opomba: turbinskega Saaba do takrat še nisem imel v svojih rokah), ki je delovalo fantastično. Zvok šestvaljne simfonije mi je polnil ušesa in raztegoval usta v nasmeh. Jaaaa, tole bi, definitivno. Piš mrzlega zraka mi preseka obraz. "Eh, klima, ne rabim," pomislim in stegnem desnico po gumbu za ugašanje le-te. Hmm, ja, gumb? Kateri pa? Pri hitrosti precej prek 100 km/h (pa ne na avtocesti) se mi ni zdelo primerno iskati gumb, ki bi ugasnil burjo v kabini - na hitro pa se ni dalo znajti med približno dvajsetimi gumbi, enake oblike, barve, velikosti in otipa.

Italijani, ergonomija! Sicer se je Alfa po pričakovanjih izkazala s svojo lego in za moje pojme precej boljšim posredovanjem informacij s podlage prek volana, kot pri Saabu. Edino, kar meče senco na sicer res dobro lego, je povsem preveč izrazit "torque steer" oziroma podvrženost, da se avto ne drži smeri pri pospeševanju iz ovinka - najbolj agresiven pa je ta pojav seveda v trenutku, ko prime turbina. V dotičnem primeru dokaj pozno, z res občutnim "boostom" malo pod 4.000 obrati glavne gredi v minuti. Sicer je vožnja s 164ko udobna, zvočna izolacija je zadostna (a precej manjša kot pri Saabu), je pa moč občutiti pregovorno italijansko površnost, saj vožnjo, ki je sicer na zelo visokem nivoju (v Alfah 164 so nekoč vozili najuglednejše predstavnike naše vlade), motijo najrazličnejše male živalice, splošno znane pod imenom črički.

No, z meseci se je navdušenje nad Alfami stopnjevalo, po nekajmesečnem lastništvu Alfine klasike iz osemdesetih, Alfe 75, sem si kupil Alfo 155. Tisoč osemsto kubični N/A motor z dvema odmičnima gredema v glavi (z variabilnim delovanjem), gnanima prek dvojne verige. Vem, Saabovcem je verižni pogon odmičnih gredi nekaj dobro poznanega, Alfe iz devetdesetih pa so znane po težavah z jermeni - in moja je eden zadnjih primerkov, ki teh težav nima. Z avtom sem sicer splošno navdušen, vendar pa sem kmalu na lastni koži (oz. bolje rečeno hrbtu) ugotovil, da ni namenjen daljšim potem.

Le nekaj mesecev po nakupu sem namreč krenil na približno sedemstokilometrsko križarjenje po hrvaški obali - in v vseh teh kilometrih nikakor našel položaja za volanom, ki bi ustrezal hrbtu. Groza! Sicer se je avto izkazal z nenormalno nizko porabo za ta motor (le nekaj malega čez sedem litrov), saj se sicer številke v urbanih središčih gibljejo okrog enajstih litrov. Najmočnejši adut 155ke pa je gotovo lega. Avto je približno poldrugi centimeter približan tlom napram serijskemu in se obnaša enostavno fenomenalno. Lega je zeloooo dolgo nevtralna, ob pretiravanju hoče pobegniti sprednji del, kar je lahko krotljivo. Graje vredno je edino obnašanje pod močnim zaviranjem, saj zna ob hkratnem zaviranju in začetku zavijanja v ovinek pobegniti zadek. Lahko tudi zelo hitro in skoraj nerešljivo, zato je potrebna velika previdnost. Moram tudi reči, da je kljub Alfinemu renomeju zaenkrat avto zelo zanesljiv, saj do nepredvidenih okvar še ni prišlo (OK, enkrat zlomljeno eno izmed vodil na prestavni ročici, uporabljati je bilo moč le tretjo in četrto prestavo). Kaj torej avtu manjka? Hja, predvsem kaj opreme. Premore namreč le servo volan in električni pomik stekel spredaj...

Ravno nekako po omenjenem križarjenju po Hrvaški pa se je začelo intenzivnejše druženje z Mitjo. Poznal sem ga sicer že od prej, celo bil sem z njim ob nabavi c900 (zdaj poznane kot črne strele :-))) ), sčasoma pa smo se začeli večkrat videvati.

Nekajkrat je prišlo do "slučajnih" srečanj na cesti, prav tako "slučajnih" pospeševanj - in posledično mojih vprašanj v smislu "what the f***?". Namreč, Mitjin Saab ima deklariranih 147 konj, sicer res dvajset več kot moja Alfa, a vendar... Tudi masa je večja. Saab pa gre tooooooooliko bolje.

Nekajkrat je prišlo do "slučajnih" srečanj na cesti, prav tako "slučajnih" pospeševanj - in posledično mojih vprašanj v smislu "what the f***?". Namreč, Mitjin Saab ima deklariranih 147 konj, sicer res dvajset več kot moja Alfa, a vendar... Tudi masa je večja. Saab pa gre tooooooooliko bolje. Sledijo Mitjine razlage o turbini, APCju in podobnim, tem razlagam pa sledijo moje velike oči - in želja preizkusiti to famozno devetstotko. Mitja noče, pravi da ne gre dovolj, da turbo ne polni kot bi moral in da mi avta, ki nikamor ne gre, ne da v roke.

"Kako nikamor ne gre," si mislim, "če mu pa z Alfo zraven ne morem!"

"Kako nikamor ne gre," si mislim, "če mu pa z Alfo zraven ne morem!" No ja, Mitja postori nekaj vzdrževalnih del na svojem Švedu in dogovoriva se za test. Uf, super, končno, s polnim plinom in poln pričakovanja letim v Kamnik. Usedem se za volan 900ke, čigar motor je Mitja poprej ogrel. Najprej, pravi Mitja, test podvozja. Kamniški rondo, soliden asfalt, precej oster lok, in dobrih dvajset let star avto. Hmm, skeptičen sem, priznam. Zapeljem v rondo, Mitja navija, naj pospešujem in naredim krog ali dva. OK, avto se nagne (ZARES nagne), a glej hudiča, drži smer. Motor v obratih, kjer turbina že opravlja svoje delo - avto še kar drži smer. Ne duha ne sluha o "torque-steer-u".
Kako to, nič jasno...Nadaljujeva pot, Mitja me usmerja po bližnji okolici Kamnika, pravi da bom videl, kaj zares dela turbina. OK, to smo čakali. Prideva do "neskončnega" klanca, dobim povelje o pospeševanju. Fino, pohodim in pričakujem da itak nič ne bo, namreč klanec je konkreten.

Avto pa znori, turbina prime in kar ne neha pospeševat. Ponovi se podoben nasmešek kot v turbinski Alfi, a tokrat ne zaradi zvoka. Pure performance is the name of the game. Noro!

Avto pa znori, turbina prime in kar ne neha pospeševat. Ponovi se podoben nasmešek kot v turbinski Alfi, a tokrat ne zaradi zvoka. Pure performance is the name of the game. Noro!


Kasneje sem dobil priložnost še enkrat zapeljati Saaba, tokrat na kratko relacijo, tudi po avtocesti. Že priključek na avtocesto gre "na polno", "Mitja ne paničari zraven, to je treba izkoristit," si mislim. Spet nagib karoserije, spet brez zdrsa. A tokrat sem opazil precej slabo posredovanje informacij na volan. Škoda, sicer bi bilo vse skupaj že kar prelepo. Avto suvereno pospešuje, števec hitrosti vztrajno proti 200. Kar ne morem verjeti, kako drži smer, kako udobno se sedi, v končni fazi se z Mitjo brez naprezanja glasilk pogovarjava. V dvajset-in-toliko let starem avtu!! Da ne govorim o opremi, ki jo ima skoraj toliko kot moja 9000 - le da je vmes skoraj desetletje. Impresivno.

Morda je čas, da po temle "dnevniku" strnem občutke.

Vedno sem bil mnenja, da je Saab "executive-class" limuzina, ki nikakor ni namenjena preganjanju čez ovinke. Že 9000 mi je dala misliti, c900 pa me je prepričala v nasprotno.

Vedno sem bil mnenja, da je Saab "executive-class" limuzina, ki nikakor ni namenjena preganjanju čez ovinke. Že 9000 mi je dala misliti, c900 pa me je prepričala v nasprotno. Edino servo ojačanje volana ni po mojem občutku, saj je povratnih informacij res premalo oz. niso dovolj očitne. Zares presenetilo pa me je nagibanje avta, a kljub temu zelo dobra lega.

Alfa, po drugi strani, ima precej bolj poudarjeno športno noto, kar me je tudi najbolj pritegnilo k tej znamki. Peljal sem že takorekoč vse modele zadnjih dvajsetih let in nobeden me ni pustil hladnega. Vedno prepričljiva lega, vedno fenomenalen zvok motorja. A skoraj vedno tudi male pomanjkljivosti, največkrat vzrok površne izdelave. S tem je treba znati živeti, pravijo večkratni lastniki Alf - sicer je ne imej!

Janez Heimer, Ljubljana


Komentarjev (6)
1. 01-03-2007 17:57
Super članek!!!
Grega
2. 02-03-2007 10:39
Pomanjkanje informacij na volanu je posledica "lufta" med trnom letve in samo letvijo. če ima kdo kako letev BREZ lufta...kupim!
Mitja J
3. 31-03-2007 14:54
kaj šele če bi mojega peljal, sej ne bi mogel spati.
Karel
4. 04-05-2007 03:29
Kolk je pa to lepo brati... Primerjavo med ljubljenimi avti in Alfo - kraljico odstavnih pasov.
Einherjar
5. 13-01-2008 15:27
Iz mojih izkušenj : Alfa je avto za ljudi ki imajo radi športno vožnjo ! 
alfa ni namenjena dolgim potem !(edino 164ka).Slabost Alf(in nasplošno italjanov)je pleh(meni je Fiat Tempra popolnoma zgnila=stara 10let). 
Če bi imel Alfo bi imel 164ko z avtomatskim menjalnikom in 2000ccm. 
 
Drugače se pa ena 164ka 3,0 V6 avtomatik prodaja na avto.net : http://www.avto.net/2004/osebna/oglas.asp?ID=1381544 
(samo svarilo : telefonska številka se pojavlja v večih oglasih : isti tip prodaja tudi BMW7,MB C/E/S,Avia Tovornjak,ipd...Je iz Kočevja).>Pomoje je kakšen preprodajalec !)
General Woo
6. 27-01-2010 15:30
Sam vozim Alfo 155 in mi je tale članek bil v veliko pomoč pri nakupu naslednjega avta :)
Davidson

Komentarje lahko pišejo samo registrirani uporabniki.
Prijavite se!

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved

 
<< Nazaj   Naprej >>
© 2020 Slovenski Saab portal