Na trojanskem srečanju pri večerji sedim z Matijo, Blažem ter njegovim prijateljem. Beseda nanese na zgodovino SAABa in Matija me vpraša ali imam kdaj namen narediti kaj narediti v smeri nakupa kake klasike SAABa. Suvereno mu odgovorim da je trenutno moja prioriteta 9-5 in investicije ki nimajo povezave z avti. Priznal pa sem mu, da bo na daljši rok kak c900 convertibile znal najti dom v moji garaži.. .. no zarečenega kruha se dosti poje..

Po Trojanski zabavi me kak teden nazaj kotaktira SAAbovec z bojnim imenom »Krof« in pove, da je posredoval moje kontakte gospodu, ki si želi c900 convertibile in me zaproša da mu člani pomagamo pri nasvetih in organizaciji uvoza/predelave. V mislih gospoda sicer že preusmerim k Mitji, ki je s srcem pri klasiki in posledično vsaj zame trenutno najbolj verodostojen vir informacij na to temo. Kljub vsemu se odločim da se bom poleg 9-5 malce poglobil še v c900 že zaradi njene zgodovinske vrednosti če že zaradi sebe ne. V ponedeljek sledi branje po spletu in pregled evropskega trga c900 convertibile z namenom priprave na telefonski klic.

Rezultat noči je dvig adrenalina ob pogledih na stare Saabeke obuditev nostalgičnih občutkov iz mladosti in vožnje s convertibile zgodnje jeseni 2004. Občutki študije c900 convertible na spletu so bili podobni tistim v srednji šoli, ko sva s prijateljico, čakala avtobuse proti domu in se je po Tržaški v Ljubljani mimo pripeljala kak primerek SAABa 96 oziroma c900. Spominjam se, kako sva jih štela in če kak mesec nisva videla nobenega sva bila kar malo nesrečna. Kadar nama je bila sreča mila, sva vožnjo proti domu namenila sanjarjenju o videnem primerku in le redko šoli oziroma drugim mladostniškim mislim. Maja je bila takrat štela mislim da 15 let in neverjetno očarana s strani v 96tko, sam pa star okoli 17. Spominjam se svojih tedanjih dilem. .. glede 96 in 9000 sem imel v glavi razčiščeno, glede c900 pa nisem vedel .. ali mi je je c900 grd ali lep.   No dandanes je odgovor jasen in okužba z virusom SAABA je bila očitno izvedena  zgodaj.  

Z Majo sva v letih študija sicer izgubila stike, upam pa, da se sedaj tudi ona varno vozi v švedskem objemu. Ko k tem spominom dodaš še lanskoletno jesensko portoroško sonce, veter v laseh in objem sinjega modrega c900 convertibile, ki ga nisem kupil, ker me je bilo strah obnove (takrat namreč še nisem poznal Mitje),  je sledila moja prva »napaka«,  mail Mitji :
»Mitja!  Takoj ko imaš čas  me pelji s svojim c900 in mi  prosim razloži kak se kvari in kak je drago to popravljati tako da me mine ideja da bi ga imel…...poslušaj trenutno  gledam tale mobile.de in autoscout24.de  in ugotavljam:  

• c900 convertibile je proizvedenih samo cca 48000
• kar pomeni da je to glede na starost verjetno že rariteta
• ker gre za avto ki te očara razmišjam, bi bil primeren za dekle ki dela cca 10.000 km letno ?  
• poigravam se z idejo da začasno neham iskati 9-5aera 250 km in naredim obhodni manever in za vmesno obdobje uvozim c900 Aero convertibile  za cca 10.000 EUR?«

No, nasvet za bralce.. ne drezajte v Mitjo glede c900 če želite ostati samo na enem SAABu. Mitja mi zelo podrobno odgovori o vseh težavah in stroških nakar dojamem da avto sploh ni drag za vzdrževanje na 50.000 km, z rezervnimi deli se zgrize in vozilo je lahko celo glavno družinsko vozilo. Sledi povabilo na vožnjo, ogled filmov o proizvodnji tega modela in še in še bi lahko našteval informacije (brali jih boste lahko v ločenem članku), ki so bile izmenjane v naslednjih dneh.

Med njimi je tudi novička, da se že 2 leti širi legenda o dolenjskem skednju ki pred vremenskimi vplivi ščiti c900 pri čemer ni o njej znano drugega kot da gre za več let stoječe vozilo s pokvarjenim menjalnikom in žametnimi sedeži.  Svežih informacij ni in legenda je lahko samo pravljica.. morda je že prodana razrezana.. kdo ve.. Mitja pripomni, da bi jo sicer kupil sam vendar mu trenutno sredstva tega ne omogočajo ker se posveča obnovi svojega trenutnega voznega parka poleg tega kontakta z lastnikom nikoli ni uspel vzpostaviti. Glede na to, da je po nam znanih podatkih c900 z ustreznimi papirji v Sloveniji samo cca 14 in da je ta ena izmed njih . Z Mitjo ugotavljava da gre za zgodovinsko klasiko in da je razrez zadnja opcija. Odločim se, da vozilo kupim ne glede na stanje in jo bomo porabili za rezervne dele, papirje in predelavo kot zadnjo opcijo smo pomislili na obnovo.

Odločili smo se za takojšno akcijo in praznično soboto izbrali za ciljni datum. V preteklosti se je namreč mnogo poizkusov kontaktov in srečanj izjalovilo..Iskanje osebe je bilo v stilu.. Mitja pozna nekoga, ki pozna kraj kjer je bil ta avto viden, nato je sledilo iskanje osebe v tem kraju ki je poznal skedenj in potem se iskanje lastnika (telefonov nismo imeli, slo je za osebne stike) …posledično je potrebno za dostop do tega skednja najti vse vmesne osebe  uskladiti termine in to soboto smo upali da bodo dosegljivi vsi.

Novica o mojem namenu se hitro razširi do Grege, ki se je za to vozilo zanimal lansko leto vendar ni uspel dobiti kontakta  z lastnikom. Začudeno me sicer vpraša kaj me je pičilo glede klasike ko sem vendar pristaš 9-5tk. Grega pojasni, da se je za vozilo zanimal iz razloga predelave in ureditve papirjev  in me zaprosi če mu lahko vozilo odstopim. Po večletnem iskanju papirjev ga je namreč upravičeno spreletel srh, da mu lahko pred nosom speljem papirje za c900. Gregi pojasnim, da ta c900  kupujem  predvsem iz namena da ga rešim pred razrezom (Mitja pač trenutno ne more financirati nakupa) in sem pripravljen založiti denar. Zaenkrat namreč še nisem čustveno vezan na c900 tako da ni bojazni in mu ga z veseljem odstopim v kolikor ga potrebuje. Važno je da ga kupi nekdo izmed nas, potem pa ga bomo po potrebi preprodali med seboj oziroma kakemu drugemu ljubitelju klasik.

V soboto se ekipa zbere in prične se vožnja v Šentvid pri Stični. Mitja mi zaupa volan c900 Turbo, sledijo kratka navodila za uporabo menjalnika in pravila za upoštevanje instrumetov (mitja mi je predpisal zgornje meje obremenitve vrtljajev v posameznih prestavah). Tako se moj stik s klasiko začne prvič v življenju (v cabriu sem bil namreč samo sopotnik). Prvič v življenju blazinice prstov čutijo stik s cesto preko krmilnega sistema klasike. Mitja mi posamezne dregete pojasnjuje in razlaga kako bo občutek čez par mesecev po določenih restavratorskih delih spremenjen. Eden izmed prvih vrhuncev vožnje je stik z Višnjegorskim klancem. C900 vleče kot nora in večji ko je klanec bolj ji je všeč.. Mitja to mojo opazko potrdi z podrobnimi opisi razlogov za tako obnašanje tehnike.  Sledi spust in ravnina. Vozim po prehitevalnem pasu cca 120 km na uro in v vzratnem ogledalu opazim približajočo alfo 166. Alfa se nezadržno približuje in očitno je, da mu bom oviral prehitevanje vozila na moji desni. V  luči varne vožnje se odločim za umik s prehitevalnega pasu in pohodim plin. Turbo C900  naredi svoje in vozilo na desni postane objekt vzratnega ogledala, sledi umik desno, umiritev in vklop tempomata na 120km h in presenčenje. Alfa zaradi manevra ni potrebovala zaviranja in se je še vedno ostala objekt zadnjega ogledala vendar tokrat na voznem pasu. Nekaj trenutkov nas spremlja in si nas ogleduje nakar se odloči za prehitevanje z minimalno hitrostjo. Voznik si ogleduje našo c900 in potnike v njej.. po izmenjavi pogledov in pozdravu se odloči in se prepusti svojmu predhodnemu ritmu vožnje nad 150km/h.

Adrenalin se s prihodom v Šentvid pri Stični dviguje.. Ali bodo osebe res dostopne?  Sledi prvi problem.. kljub točnemu prihodu oseba srečanje z nami prestavi za 30 minut.. baje zaradi kosila  čeprav so kosilo jedli že pred našim odhodom z LJ. Nato sledi preverka ali imamo vse seboj.. zgrožen ugotovim da sem pozabil pogodbe v lokalu kjer smo pili jutranjo kavo.  Pogodbe so nujne, kajti računamo na to da moramo v kolikor uspemo dobiti lastnika vse papirje urediti na licu mesta. Odločimo se da najdemo knjigarno in jih kupimo na novo.. Jasno ura je že preveč in knjigarne so zaprte, poteg tega se bojimo da bomo zamudili 30 minutni zamik in nas ne bodo hoteli sprejeti. Pot po pogodbe v Trebnje torej odpade in odločimo se za tveganje.

Kontaktna oseba nas sprejme in odpeljemo se 10 minut stran v sosednji kraj. Na parkirišču zagledamo zaprašeno in z drvmi založeno c900. Sledi kratek pogovor z lastnikom, odmik lesa, vej in ostalih predmetov s katerimi je vozilo založeno. Sledijo nežni obrisi prahu na posameznih točkah.. v oči mi pade lepa bordo rdeča metalik barva.. skozi stekla se vidi rdeč žamet… pravzaprav je pred nami Kalimero.. zaprašen intiligenten lepotec. V roke dobim ključe in z Gregom se prva podava na žametne sedeže. Sledi popolno presenečenje.. notranjost vozila je zelo lepo ohranjena, streha prav tako.. slledijo pogledi po karoseriji motorju in ugotavljamo da je avto za svoja  leta neverjetno lepo ohranjen in da so ličarska dela omejena na posamezne detajle in da noben vitalni del ni poškodovan ali rjav. Presenečenje je popolno. Grega opazi detajle značk, stranskih okrasnih letvic.. sledi informacija da je vozilo letnik 1981 in posledično skoraj oldtimer s samo 150.000 km (po števcu). Nekatere stvari glede letnika se sicer ne ujemajo, kot npr. modri SAAB/SCANIA znački na obeh straneh blatnikov. Tam jih nikoli ni bilo, sploh pa leta 1981. Tovarna je ta emblem sprejela šele leta 1985!, nakar so ga nalepili na zadnjo stran prtljažnika ter nos motornega pokrova.

Motor že na prvi pogled izda svoje poreklo – je namreč še tipa B, z vsemi posebnostmi in sitnostimi vred (npr. zobniško gnana vodna pumpa). ’81 model bi moral imeti že motor H serije...verjetno je to ena izmed dejansko zadnjih 900-tk, ki so prišle s tekočega traku z B motorjem. Bolj natančno se  bo dalo ugotoviti po analizi karoserijske VIN številke. Opreme je relativno veliko, eletrična stekla, električna ogledala in centralc...nima pa servo volana...nekdo bo dobil mišice. 

 

Sledi kratek posvet kaj narediti.. za papirje ga je vsekakor škoda,, to vozilo je potrebno obnoviti .. ugotavljamo koliko nas bo popravilo stalo.. ličarska dela malo, motor kaže da je ok.. avtomatski menjalnik je razlog za nemobilnost vozila in skrivnost zase.. v skrajnem primeru bomo predelali in vanj vgradili klasičnega. Konec koncev gre za enega izmed redkih turbo avtov (takratnega časa) na cesti in sramota je, da do 100 km/h rabi 15 sekund! S petstopenjskim menjalnikom se bo ta številka spustila na 10 sekund, zanesljivost in adrenalin pa bosta tudi večja. 145 konjev iz 2L motorja za današnje čase ni nekaj posebnega, 25 let nazaj je bil pa to velik podvig, če ne celo na meji neverjetnega! Bolj impresiven je navor, ki se je glede na ne-turbo motor dvignil za 45%. če ne bi bilo turbine, bi za tak navor potrebovali 4,0L motor.

V notranjosti je tudi nekaj malega imitacije lesa, ki je sicer izredno lepa, ampak načeta od zobu časa. Sedeže prekriva čudovit žamet bordojske barve, pod njim pa se na zadnji klopi skriva cca. 400 vzmeti, ki zagotavljajo potovalno udobje vašega najboljšega fotelja.

Iščemo napake vendar smo čedalje bolj prepričani da pod prahom ni skritega nič slabega. Tudi okvirni proračun obnove je že znan.. potrebno bo najti lita platišča, menjalnik, manjša ličarska dela, luči.. Zapletemo se v pogovor z lastnikom. Pove nam, da je delal v Nemčiji in da je po klasičnem Volvu 244 kupil tega SAABA in ga vozil nekaj let po prihodu v Slovenijo. Napaka pri speljevanju mu je odnesla menjalnik in ker ni poznal mehanikov za ta model je pač avto pristal v skednju. Naše zadovoljstvo raste.. lastnik je očitno ljubitelj švedskih znamk in ve kaj ima v rokah. Zapletemo se v tehnične pogovore in presenečen je da obstajajo mehaniki ki so specializirani za ta model in za povrh je imel pred seboj še dva lastnika večih c900 tako da je debata popolna.

Sledi končni sklep. Grega se vozilu odpove ker ga je za predelavo škoda. Osebno sem se odločil vozilo obnoviti in ga ob priliki  prodati kakemu ljubitelju (meni v tistem trenutku po glavi preganja namen nakupa  9-5 aera v naslednjem četrtletju) zato pričnem s pogajanji za ceno. Lastnik pove ceno in po krajšem premisleku jo sprejmemo. Cena je sicer primerljiva mobile.de, pričakovali smo nižjjo,  vendar je žaljivo da bi se ob tako malih vsotah z očitnim ljubiteljem švedov o njej predolgo pogajali.

Dobremu poslu jasno sledi še nepričakovana poslastica. Gospod pove da prodaja tudi originalna lita platišča. Iz hiše prinese popolnoma obnovljena originalna platišča, za poznavalce so to t.i. Inca »feltne«.. V trenutku so bila kupljena. Jasno sledijo zapleti s papirji.. Papirna lastnica je odseljena v SCG tako da bodo naslednji tedni namenjeni pridobitvi vseh ustreznih podpisov in overovitev in upam da sem obsijan s srečno zvezdo in se ne bo ponovila zgodba Grege, ki ima c900 in na papirje čaka že več let

Sledi vožnja nazaj, tokrat je za krmilom Grega in kosilo v BTC. Tukaj sledi presenečenje številka 2. Parkiramo vozilo in ko izstopamo opazimo da za našim vozilom stojita dva gospoda. Ogledujeta si c900 coupe in prično deževati vprašanja in pojasnila kako sta včasih to vozilo gledala, kaj je SAAB pomenil 20, 30 let nazaj. Vedela sta veliko in jasno sledijo naša pojasnila da je to samo ena izmed c900 v našem hlevu .no... debata je trajala 15 do 20 minut.

Na poti do gostilne vprašam Mitjo.. » poslušaj.. najprej Alfa, nato ta dva gospoda.. a je to zgolj naključje ali pravilo ?« Mitja se skrivnostno nasmehne in pove.« pravilo pravilo.. nekajkrat mesečno imam take dogodke«..  Meni kot vozniku 9-5 ki jo praktično nihče ne pozna in mi ustreza objem njene diskretnosti in nerazpoznavnosti je tak odnos mimoidočih nekaj popolnoma novega.  SAABa sem poleg varnosti cenil tudi z razloga ker v njem nisem nikoli izstopal  Pri c 900 je pa to kot kaže obrnjeno na glavo.

No, ob pici sledi ogled restavratorskih slik z Mitjinega SAABa pogovor o videnem in dogovori o začetku obnove…Avto ima vsekakor izvrsten potencial za obnovitev, saj nima manjkajočih delov, notranjost je v zelo dobrem stanju, draga ličarska dela niso potrebna...

Končni sklep: Ta C900 bo težko šel iz mojih rok. 9-5tka lahko počaka še kak mesec dva.... pridružil sem bom omejenemu številu srečnežev klubu c900!

Ste prebrali kaj je značilno za ljubitelje? »Ima vsaj 2 Saab-a (ali 1, vendar intenzivno razmišlja o nakupu še enega). Ste med njimi ?«