|
Ste se že kdaj vprašali, kakšna je vrednost naših življenj? Kateri faktorji vplivajo na to, kdaj se bodo naša življenja končala? Ali se da sploh ovrednotiti vrednost naših življenj?
čas: torek, okrog 20:45
Lokacija: avtocestni odsek Ljubljana - Trojane, ko se avtocesta začenja vzpenjati proti Trojanam
Prevozno sredstvo: Renault Twingo
Hitrost: pod 120km/h Vsakodnevna vožnja po naših avtocestah je loterija z življenjem. Poleg tega, da vsak dan izgubljam živce, ko čakam v kilometrskih kolonah in da preklinjam nesposobneže pri DARS-u, ki ne znajo urediti prometa na avtocestah, v zadnjem času opažam, da je vse več “morilcev” na avtocestah. V to kategorijo sodijo vozniki, ki imajo avto višjega cenovnega razreda, veliko, težko mrcino, s katero lahko iz ceste izrinejo vse kar je manjšega in kar vozimo ljudje, ki nimamo takšnih prihodkov.
Ponoči, ko sem se vračal iz Ljubljane s Twingom, sem kot vedno uporabljal avtocesto, da bom hitreje in varneje pripeljal do doma. S Twingom se držim omejitev, ker se zavedam, da je vseeno to precej ranljiv malček. In ko se začne vzpon proti Trojanam, zagledam pred seboj črnega Audija A6, ki precej nevarno vijuga med voznim in prehitevalnim pasom in vozi pod 100km/h. Predvidevam, da je voznik nezbran zaradi telefoniranja med vožnjo. Sam vozim okrog 120km/h, prižgem smerokaz, “poablendam” in “pohupam”, da me bo voznik Audija opazil in da se ne bo ravno v tistem trenutku odločil zopet zapeljati na prehitevalni pas. Ko sem par metrov za Audijem, le ta nenadoma precej sunkovito zavije na prehitevalni pas. V tistem trenutku reagiram nagonsko in ne razmišljam. Do konca udarim po zavori, kar se takoj pozna pri zanašanju avtomobila in čas začne dobivati drugo razsežnost. Ko vidim, da me nese proti ograji, sučem volan, da bi popravil smer vožnje. In v tistem trenutku z delčkom očesa opazim, da je Audi oddaljen vsega nekaj 10cm.  Potegnem še ročno zavoro in čutim bolečino v prsih, ko se varnosti pas zažre v meso. 
Potegnem še ročno zavoro in čutim bolečino v prsih, ko se varnosti pas zažre v meso. čakam ali mi bo uspelo, ali pa bom postal samo še ena izmed številk smrtnih žrtev na avtocesti. Vonj zažganih gum me prebudi in počasi se zavedam, da je bil tisti delček sekundo, ko sem pravilno odreagiral, moja rešitev. Obstanem na prehitevalnem pasu avtoceste in prižgem vse štiri smerokaze, ko opazim, da se Audi z zmanjšano hitrostjo pelje naprej. Tresem se. Ne razmišljam ravno najbolj prisebno, zato odprem okna. Na srečo je bila avtocesta povsem prazna, da ni prišlo do naleta. Z vklopljenimi smerokazi se prestavim na odstavni pas in vozim s hitrostjo 30km/h.Na viaduktu pred prvim predorom zagledam Audija, kako vozi sedaj že čez tri pasove. Očitno ni bilo telefoniranje posledica tega. Njegova hitrost je okrog 40km/h. Prehitim ga po desni strani in računam, da me ne bo poskušal še enkrat ubiti! Ko sem malce pred njim, prižgem smerokaze in “pohupam”, v upanju, da bo ustavil avto na odstavnem pasu pred predorom. Voznik me ignorira in odpelje v predor. Vijuganje se nadaljuje. Razmišljam kaj naj storim. če kličem Policijo, bo že vse prepozno. če vzamem “zakon v svoje roke”, ne bom naredil nič edino dobil bom kazen za fizično nasilje in če je voznik 120kg moški, bom čutil posledice še precej časa. Odločim se, da ga na vsak način ustavim. Ker je bilo njegovo vijuganje v predoru precej samomorilsko dejanje in število mrtvih na naših cestah je vsak dan večje, sem ga pred koncem predora, ko je bila za njim že precejšnja kolona, prehitel. Zapeljal sem pred njega z vklopljenimi smerokazi in tokrat me je očitno razumel. Pričakoval sem, da bo ustavil. Vendar je odpeljal mimo in zavijal proti Trojanam. Ali naj grem za njim ali naj se odpeljem domov? Odločitev je bila preprosta. Grem za njim. V križišču se odloči, da gre proti Trojanam in ko mu z nasprotnega pasu kažem, da naj se ustavi, on odpelje. Zadnji dvesto metrov do krofov na Trojanah je bilo zopet kritičnih zanj. Od enega konca do drugega konca precej prometne poti. In na Trojanah se ustavi.
Parkiram poleg njega in skočim iz avta. V avtu zagledam starejšega moškega, ki poskuša odpeti varnosti pas. Nekako mu ne uspe korigirati dela rok in mu to predstavlja problem. Ko mu uspe, odpre vrata in me precej čudno gleda, kaj stojim pred avtom. Ko naredi prvi korak iz avta, mi postane vse jasno. Zamaje se, išče oporo na vratih in njegovi gibi so povsem nekontrolirani. Ne more stati, ker se mu svet suče pod nogami in se naslanja na avto.
S povišanim tonom vprašam gospoda, če se mu zdi moje življenje res tako malo vredno, da se je odločil, da mi ga na avtocesti odvzame, ker ima pač močnejši avto in ker si lahko privošči da vozi “mrtvo pijan”. Gleda me začudeno in poskuša spregovoriti. Besed ni. Je samo momljanje in globoko dihanje.
Še enkrat ponovim vprašanje, ali mu je res vseeno, če bi me ubil na avtocesti?
Tokrat me pogleda in v njegovih rdečih očeh vidim, da me ne razume. Še enkrat mu povem, kaj se je zgodilo na avtocesti in takrat spregovori:”A to sem bil jaz? Nisem bil! Jaz letno delam po 200.000km in sem vedno pazljiv!”
Vprašam ga, če se sploh spomni dogajanja na avtocesti in njegovega vijuganja. Odgovor je preprost:”Ne, jaz že nisem tako vozil. Sem pa res utrujen, zato sem zapeljal dol iz avtoceste, da spijem kavo in grem naprej!” Očitno se niti ni zavedal, kaj se je dogajalo. Ponovim vprašanje, zakaj me je poskušal umoriti na avtocesti in takrat končno izdavi:”Oprosti, ali ti plačam?”
Ne gospod, nočem denarja, nočem opravičila, kajti pred parimi minutami bi se lahko vse skupaj odvilo drugace in mi ne denar, ne opravicilo ne bi prisla nikoli vec prav. Povem mu, da si zelim, da razmisli o svojem dejanju in da prespi noc na rjavih usnenjih sedezih svojega Audija A6, 3.0TDI, ali pa mu jaz plačam spanje v hotelu na Trojanah, če že sam nima dovolj denarja. Smeji se mi in mi začne razlagati, da je mogoče res malce preveč dolgo se zadržal v Ljubljani in da to ni njegova navada. Ko ga gledam kako lovi ravnotežje in vonjam zadah po alkoholu iz njegovih ust, me povabi na kavo. Zavrnem ponudbo in še enkrat ponovim, da mi je sicer vseeno kaj on počne, vendar naj se zaveda, da ni samo on na cestah, ki s svojo ladjo, tudi če se zaleti, ne bo čutil posledic in naj razmisli, da nas je Slovencev veliko premalo, da bi se morili na cestah, kot to počnemo vsakodnevno. Pogleda me in se mi še enkrat opraviči. Ko se odpeljem s Twingom, se začnem močno tresti. Strah prihaja za menoj in misel, da bi me nekdo umoril na avtocesti, ni prijetna. Odločitev je padla. Danes grem v nakup novega, bolj varnega in predvsem večjega avtomobila, da se bom upal voziti, oz. da bom vsaj udobno stal na naših dragih avtocestah! Odločitev je padla. Danes grem v nakup novega, bolj varnega in predvsem večjega avtomobila, da se bom upal voziti, oz. da bom vsaj udobno stal na naših dragih avtocestah!
članek je objavljen z dovoljenjem avtorja. Povezava na originalni članek: http://www.had.si/blog/2007/10/03/kaksna-je-vrednost-nasih-zivljenj/
Komentarje lahko pišejo samo registrirani uporabniki.
Prijavite se! Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved |
) Dvomim, da nekdo ki mu pretipaš kosti, dobi pravo sporočilo, kaj je delal narobe. Je pač po sredi jeza in adrenalin in verjetno se pol ure po pretepu spomni samo še le tega