Obiskovalci
Trenutno 2 gosta in 1 član:
  • enidedami
Obisk skupaj: 178067497
Zadnji prispevki
Skandinavska saga 6. del Print E-mail
Mitja Jakša   
sobota, 20 oktober 2007
Sedim za računalnikom in razmišljam, kakšen izgovor naj si izmislim, da še vedno nisem spisal nadaljevanja naše odiseje po Skandinaviji s končnim ciljem v Trollhattanu. Leva polovica možganov, torej razumska (kolikor je pač razuma v potovanju s 30 let starim avtom na razdalji 5.000 km), mi prišepetava nekaj v zvezi z lenobo. Bo že nekaj na tem... Skratka, drugo jutro res krenemo na sever proti Oslu...

V kolikor tega nisem že prej omenil, je bil Matija oborožen z ducatom ABBA kaset, ki sva jih predvajala na kasetniku, ki je, vsaj po funkcionalnosti, spadal v tisti čas. Odveč je omeniti, da je imel sicer čudoviti SAAB 99 vgrajen samo en zvočnik. Vse to pa je samo še bolj dajalo pridih sedemdesetih.
No, v sredo smo iz Trollhattana štartali izredno zgodaj, okrog pol devete ure. Rana ura in pa nekaj dni druženja so pripeljali do manjšega prepira, ker se nismo mogli zediniti glede pravilne smeri vožnje proti Oslu. No, izkazalo se je, da sta bili pravilni obe. Poleg tega je bilo koristno, da smo šli vsak po svoje, saj smo si potem izmenjavali zgodbice o doživetjih na poti.

Do same Norveške meje naju je ločilo kakih 150 km, ki pa sva jih konkretno »raztegnila«, saj sva se odločila, da se vzameva čas in si pogledava kak »Naturreservat«.

Naravnih rezervatov je na Švedskem vsaj toliko kot pri nas jumbo plakatov. Ogroomno. Po principu tombole izberem enega na zemljevidu in odločitev pade. Itak sva se že prej soglasno odločila, da bova skrenila z avtoceste in poskušala čimvečji del poti prevoziti po lokalnih cestah. Upoštevajoč dejstvo, da je na Švedskem omejitev 110 km/h, niti nisva veliko izgubila na času, videla pa sva precej več. No, nekateri deli avtoceste so bili povsem simpatični, kot je recimo tale, kjer cesta prečka enega izmed fjordov.

Tale video prikazuje tipično podeželsko cesto, po kateri se da peljati zelo hitro, saj je asfalt grob, kvaliteten, še celo robovi ceste so označeni z barvo!

Po nekaj urah prijetne vožnje le prispeva v ta narodni park, katerega del je zgleda tudi ribiška vasica. če ne bi bilo tipično skandinavskih lesenih hišic, bi človek kaj hitro zamenjal za kako srednje dalmatinsko naselbino.
Tale slika nima kakega specialnega pomena, a vendar nekateri trdijo, da je kot nalašč za na razglednico. No, saj res kar izpade...
Za več plastičnosti sta tukaj še dva videoposnetka:

če še nisem omenil, so bile temperature noro visoke (za mesec junij), skoraj 30 stopinj! Po kratkerm postanku se polna vtisov napakirava v popolnoma razgret avto in nadaljujeva pot proti Norveški. Malo pred mejo opaziva že znan pojav – še en ameriški »gas guzzler«, Oldsmobile cutlass, izdelave med 1968 in 1972. Tokrat z Norveškimi tablicami.
Zopet se priključiva na avtocesto. čez dobrih 15 minut prispeva na mejo, ki je dokaj drugačna od tistih, ki jih videvamo nižje po Evropi. Sama stavba bolj spominja na prednovoletno okrašen letališki hangar in ne daje kakega posebnega pečata »uradno«.
No, kljub vsemu naju carinik, ki je še najbolj podoben kakemu našminkiranemu obiskovalcu Portoroža kot uradni osebi postavi na stran. Vseskozi z Matijo (v tekoči nemščini) kramljata o vremenu...po eni strani te uradno obravnava, po drugi strani pa daje vtis gostoljubnosti. Avto zapeljeva v hangar na preiskavo, naju pa pospremi v sobo za pridržanje. Rutinska preiskava-bojda.
Soba sama spominja na kako asketsko opremljeno dnevno sobo z več stoli, kot je družinskih članov in sorodstva. V kotu so ogromne Lego kocke, s katerimi se igra – Poljak tridesetih let. Spogledava se in bruhneva v diskreten smeh.
Da je absurd še večji, je ta osebek močno grajen, nekakšen Martin Krpan. S pomočjo srbohrvaščine in znakov se uspemo nekako sporazumevati. Pojasni, da hodi delat na Norveško in da imajo »vzhodnjaki« večne probleme na meji. No, naju so po kakih 20 minutah prišli iskat ter zaželeli srečno pot. Prtljago v avtu so kljub pregledovanju solidno zložili nazaj. Tega naši sosedje, tako južni, kot severni in zahodni niso zmožni.
Po telefonu se slišiva z »Zračnik« ekipo – tudi njiju so pregledali, le da so jih čez mejo spustili in ustavili na avtocesti. Vso to pregledovanje, čeprav izredno korektno, je pustilo grenak (a kratkotrajen) priokus Norveške.

Že Švedske cestne omejitve so (za naše pojmovanje) absurdne, Norveške še toliko bolj. Omejitev na avtocesti je 90 km/h! Tako nama je pot do Osla vzela kar nekaj časa. Pot in pokrajina ob avtocesti sta dolgočasni, polno je gradbišč...skratka povsem drugačna Norveška kot so bile najine predstave.

No, vtis se je popravil (ali pa vsaj spremenil), ko sva se približevala Oslu. Vpadnica v to pristaniško mesto še najbolj spominja mogoče na kak Trst, če se pripeljemo po tistih blagih serpentinah navdol. Cela inscenacija deluje rahlo mediteransko, le drevesa in grmičevje se nekako razlikuje (ni ožgano od sonca in nagnjeno v smeri vetra). Všeč mi je bilo.
Pa da ne bi kdo mislil, da so avti na Norveškem (vsaj v Oslu in vpadnici) Volvi in Saabi! Vse drugo vidiš, le teh dveh znamk skorajda ne. Fiat, Renault, nekaj Mercedesov, v splošnem pa dokaj »stare« kante srednjega razreda. Spet se izkaže, da ima dobršen del Slovencev bistveno novejše in »boljše« avte. Tipično.

Bolj se približujava centru, bolj cesta postaja podobna gradbišču, vse skupaj je zelo podobno tržaški obvoznici, ki nas mimo tovarne Linde odpelje nazaj proti meji. Koncentracija tako mene kot navigatorja kot Matije je na višku. Prispeva na nek rondo, improviziran z betonskimi bloki, kakršni se uporabljajo za ločevanje pasov. Vozniki bolja ali manj gladko zapeljejo v rondo, šele nato gledajo, če je sploh prosto. Nepričakovano vedenje, glede na strog prometni režim Skandinavcev. Nekakšen urejen kaos.

No, po nekako pol ure prebijanja proti centru sva se le uspela sparkirati v neposredno bližino nekakšne trdnjave, ob kateri je korakala častna straža. V bližini je namreč kraljeva palača. Vas zanima koliko je stala 1 ura parkiranja v strogem centru in bližini vseh zgodovinskih znamenitosti? Manj kot v Ljubljani pred Maximarketom...Z nasmehom sem v avtomat zmetal ves drobiž v kronah, tako da se je nabralo za skoraj dve uri.

Po telefonu pokličem enoto “Zračnik”, nakar se izkaže, da sta, povsem naključno, parkirala kakih 300 metrov stran! Skupaj se odpravimo do pristanišča (stari del), kjer se naše poti razidejo zaradi različnih interesov.
Na levem zgornjem delu slike se vidi utrdba, ob katere obzidju sva parkirala avto. Gre za t.i. grad Akershus, zgrajen v 13. stoletju.
Z Matijo sva hotela doživeti mesto (kolikor se pač v tako kratkem času da), Tina in Žare sta si šla ogledat vikingški muzej, do katerega se pride z barko.
Na polotočku se nahaja še muzej raziskovalca, bolj poznanega po svojem splavu “Kon Tiki”. Gre seveda za Thor Heyerdahl-a, ki je leta 1947 nameraval dokazati, da so južnoameriška plemena lahko že v “pred-kolumbovih” časih potovali iz Južne Amerike do Polinezije. Doživela sta nekakšen kulturni šok, saj jima je prodajalka kart najprej “spregledala” karto za Alexa (tisti ogrooomen pes, ki se občasno pojavi na kaki fotki), potem pa jima je še na skrivaj pod roko stisnila brezplačne povratne karte.
Pa še nekaj fotk iz vikingškega muzeja:
Zdi se, da nad samim pristaniščem bdi veličastna mestna hiša, v kateri podeljujejo Nobelove nagrade za mir. Stavba je bila zgrajena leta 1950 in se čudovito vklaplja v okolje.
Pot nadaljujeva ob pristanišču, kjer ravno v the dneh poteka Volvo ocean race (tekmovanje hitrih čolnov). Mimo elitnih lokalčkov prispeva do futuristične stavbe, ki izgleda kot ladijski premec. čudovito!
V neposredni bližini trga na sliki se nahaja ena zanimiva reč – granitna krogla, ki »lebdi« na tankem filmu vode. Z nekaj začetnega napora se jo da povsem brez problema vrteti v vse smeri. Zanimivo.

Ogledala sva si tudi kraljevo palačo, ki jo je zasnoval danski arhitekt (Norveška je bila včasih del kraljevine, skupaj z Dansko in Švedsko), zgrajena pa je bila v prvi polovici 19. stoletja. Zanimivo je tudi, da oblasti ne preganjajo ljudi, ki ležerno poležavajo na travi. Nekateri tudi študirajo…
Nazaj grede sva se (poleg bankomatov) ustavila na nekakšni glavni promenadi, ulici, kjer sva pila najdražje pivo v življenju. Za 4 dcl kozarec te dolgo pričakovane pijače sva odštela vsak po 9,5 EUR. Mogoče je bilo 7,5, ampak še vedno »drago«. Se je pa splačalo – sediš na odprtem (ena izmed redkih senc v drugače neznosno vročem Oslu, 30+ stopinj) in opazuješ dejansko brezskrbne obraze mimoidočih. Sploh ni opaziti tiste tipične zagrenjenosti, utrujenosti in nevem-kaj-še, kot to opaziš pri nas...Zakaj je drago v narekovajih? Zato, ker pri takem življenjskem standardu, kot ga ima Norveška, teh 7-10 EUR pomeni enako kot pri nas 1,9 EUR za pivo...pa smo spet tam...

Na poti nazaj naju na avtocesti doleti presenečenje – imela sva še nekaj norveških kron v kovancih, ki sva se jih hotela znebiti. Prideva na cestnino (v bistvu gre za mostnino), pomolim stricu kovance in mu povem, da dvomim, če je dovolj in če plačam s kartico. Prešteje, se zasmeji in pravi: »Poseben popust za vaju, srečno pot!«. Zmanjkalo je nekaj kron, recimo v protivrednosti pol evra pri znesku nekje dva evra!
Po prečkanju meje s Švedsko je bilo potrebno natočiti SAAB-a. Najprej nama ni bilo jasno, zakaj so vse črpalke zaprte. No, kaj hitro sva ugotovila, da so samo brez osebja, gorivo lahko vedno natočiš in plačaš s kreditno. Seveda v obratnem vrstnem redu. Na švedskem so 24h črpalke baje redkost, kar je verjetno prav s stališča humanosti področja dela.

Okrog polnoči končno prispeva v kamp. Tam je že polno avtov, ki naznanjajo uradni začetek »SAAB festival 2007«. In potem...ga prvič v žviljenju zagledam – točno nasproti našega placa v kampu je parkiran Sonett III.
In kakšen končni vtis je pustil ta definitivno prekratek obisk Norveške? Zelo slikovita dežela (ko se enkrat prebijemo do Osla) zelo prijaznih in brezskrbnih ljudi. Nekoč se vrnem, verjetno smer Nordkap.


Komentarjev (7)
1. 20-10-2007 07:21
Ob tistem nekoč se ti 99% pridružim, smer potrjena! :)
GTA lover
2. 20-10-2007 07:52
99%, pa verjetn ne z 99-tko. Ali pa tut :-) Te držim za besedo :-)
Mitja J
3. 21-10-2007 02:28
Zanimivo da ste imeli taksne probleme na meji ... 2 leti nazaj se nam ni bilo potrebno niti ustaviti, samo malo upocasniti voznjo! 
 
Oslo je pa moje najljubse mesto v Evropi, ce bi bila klima samo malo bolj prijazna, bi zagotovo zelel ziveti tam.
[DJ]
4. 21-10-2007 04:05
Katerega meseca pa si bil gor? Junija je blo vroče za znoret!
Mitja J
5. 22-10-2007 01:48
Zadnji teden julija, prvi teden avgusta ... Temperature okoli 20 stopinj celzija. 
Mogoce pa njim globalno segrevanje koristi? :x
[DJ]
6. 22-10-2007 03:06
Jaz bi tudi sel tja gor... Pa mogoce tudi ostal :)
Einherjar
7. 23-10-2007 03:11
Inteligančni test
Tista situacija s Poljakom, ki je sestavljal Lego kocke je bila res zabavna. Mitjo sem vprašal, če je mogoče to inteligenčni test, ki ga moras opraviti, da te spustijo v državo :-) No un Poljak je zgledal kot da ima velike težave s tem testom ;-)
Matija

Komentarje lahko pišejo samo registrirani uporabniki.
Prijavite se!

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved

 
<< Nazaj   Naprej >>
© 2021 Slovenski Saab portal