Dela po peskanju– antikorozijska zaščita, varjenje in še kaj... Seveda sem se pred samim postopkom lakiranja z antikorozijsko barvo dodobra pripravil – poleg nabave raznoraznih barv (POR-15 ter PPG DP-40) še tekoči vosek za zapolnitev špranj ter poseben cinkov primer, ki prevaja elektriko in se da lepo variti kar skozenj. Še ena zadeva, na katero marsikdo pozabi – filter za zrak! Iz kompresorja namreč piha zrak, ki je »okužen« tako z vlago kot z oljem. Nič od tega seveda ne želimo pri postopku barvanja. Omenjeno zadevo si lahko ogledate na sliki:

Od distributerja Wurth (zelo kvalitetna..in draga) nemška firma, ki je slučajno iz Kamnika, sem nabavil poleg omenjenih voskov še silikonske kite ter pasto in svinčene palice za t.i. »lead work«. Včasih, ko še ni bilo umetnih (poliesterskih) kitov, so neravnine izravnavali s staljeno mešanico svinca in kositra. Zadeva ima to lepo lastnost, da nase ne veže vlage (v nasprotju s poliestrskim kitom) ter ne poka (ista opomba kot prej). Slaba stran je zahtevna/dolgotrajna obdelava, zelo težaven postopek nanašanja ter potencialna nevarnost za zdravje. Nekaj fotk sledi kasneje v prispevku. Seveda si nisem mogel kaj, da medtem, ko čakam na speskano školjko, ne nabavim še enega SAAB-a. Ampak to že veste iz mojih ostalih prispevkov...

Skratka, nekje sredi avgusta 2003 mi je z obilo logistične telovadbe uspelo speskano školjko transportirati v domačo garažo. Takrat nisem imel dostopa do spodobnega fotoaparata, zato slik tik po peskanju skoraj ni. Preden sem se lotil lakiranja, sem seveda ves avto temeljito spihal s stisnjenim zrakom. Pesek, ki ostane od peskanje, namreč pride POVSOD. Sigurno sem porabil kar nekaj ur, da sem se ga približno znebil. Nato je sledila preparacija s cinkovo kislino (mokro cinkanje). Zadeva spada h kompletu barv POR-15. Še najbolj spominja na vsem poznani Ferrosan. Ima tri funkcije: - Odstrani/izolira morebitno rjo - mikroskopsko »nagrize« površino, da se barva bolje mehansko veže - za seboj pusti plasti cinka, ki predstavlja osnovno zaščito pred rjo Tako sem vse peskane površine (celotno podvozje, motorni del in prtljažnik) temeljito našprical s to kislino. Po nekaj 10 minutah pa je sledil postopek, ki vas bo vrgel na rit. V »šprico« sem natočil navadno vodo in vse površine, ki so bile prej namočene s kislino, spral. Na površini namreč ne smejo ostati strjene usedline kisline. Potem sem omenjene površine, pregrel z ročnim butanskim gorilnikom. S tem sem odstranil vso vlago. Kovinske površine so dobile nekakšno sivo-belo barvo, saj je bila na njih mikroskopska plast cinka. Vse skupaj sem še enkrat spihal s stisnjenim zrakom. Že pri samem naročanju barbarsko drage POR-15 barve sem pazil na to, da sem naročil dva različna odtenka – sivo in črno. Zakaj? Lakirati je potrebno v dveh tankih plasteh z vmesno pavzo nekaj ur. Ker sta odtenka različna, se zlahka opazi, kje si pri prvem lakiranju zgrešil... Še preden vam pokažem rezultat vsega tega, pa še to; ker se v Sloveniji kljub temeljitemu poizvedovanju ni dalo dobiti surovcev za ključe, sem le-te naročil preko eBay iz Avstralije. Komplet nekega sklopa za zavore iz Connecticut-a, USA. Končnike iz Aljaske, original tovarniško servisno knjigo iz Texasa....

Seveda se pozornemu bralcu takoj postavi vprašanje; kdaj pa pride na vrsto varjenje? Saj se najprej sanira »pleh«, šele potem lakira?! NE. V vsakem primeru moramo školjko najprej speskati, kajti šele takrat se pokaže pravi obseg dela. Ko pa je le-ta speskana nimamo prav veliko časa do ponovnega rjavenja (razen če držimo vlago pod 50%). Polakiramo pač vse zdrave dele, kjer pa so predvidena dela, samo poškropimo (t.i. overspray). Tokrat sem se odločil, da bom zadeve predstavil nekoliko drugače. časovni okvir je nekako dva meseca, bo pa bolj prezentno v smislu prej-kasneje. Skoncentriral sem se na sanacijo dveh sklopov, zadnjega desnega blatnika/vogala ter sprednjega desnega blatnika. V obeh primerih sem moral sam iz ravne pločevine stolčti nove dele obrob, robov ipd. Še prej pa nekaj drugih before-after slik.

Sedaj pa k malo bolj podrobnim slikam že omenjenih dveh sklopov; najprej zadnji vogal, nato še sprednji blatnik... Trik je v tem, da ne izrežete vse rjaste pločevine naenkrat, ampak po delih. Tako vam vedno na ostalih mestih ostane vzorec, po katerem oblikujtete nov kos pločevine. Na prvi izmed slik se tudi lepo viodi tipčen kleparski poseg – »vržemo eno fliko gor, pa bo!«. Tega se ne mislim posluževati.

Predno se »flike« privarijo na svoja mesta, jih je treba obdelati, kar pomeni: - do mm natančno s pomočjo šablone dodelati obliko oz. dimenzije - kjer je bilo originalno punktirano več plasti skupaj, se navrtajo luknje, skozi katere se potem nanese var - kislinsko obdelati ter polakirati, kar pomeni kislina-voda-gretje-barvanje

Slike, kjer bi se lepo videl natančen izrez za novo pločevino žal nimam. Tu je »flika« že vstavljena. Lepo se vidijo vari, ki nadomeščajo tovarniško punktiranje. Tudi s cinkovo kislino je zadeva že nevtralizirana.

Sledi brušenje varov, vrtanje pritrdilnih lukenj za zavesico in barvanje. Seveda je pred barvanjem ponovno treba iti skozi celtono proceduro – kislina-voda-gretje-barvanje 1.-barvanje 2.

Za razliko od prejšnjega podviga imam sedaj tudi sliko izreza. Gre za isti blatnik, samo na sprednjem delu. Kot vidite, je rja že precej načela zunanji del blatnika. Potrebno bo sanirati torej celoten sprednji vogal po obodu.

Najprej sem z obilico truda izdelal tunanji rob blatnika. Začneš pač z ravno pločevino, jo na določenih mestih malo zarežeš, vpneš na ciljno mesto s t.i. »patent« kleščami ter greješ s plamenom ter tolčeš, kriviš in kolneš... Po nekaj urah začne cela zadeva dobivati pravo podobo. Na prvi sliki se vidi že zgornji del obrobe, ki sem ga izdelal posebej. Druga slika prikazuje isti del avta, le da skozi haubo motorja navzdol.

Papir na sliki je šablona, ker mi mora klepar res mojstrsko narediti rob. Problem pri večjih površinah je, ker poleg posebnih kladiv rabiš še izredno veliko občutka, da kovine ne raztegneš oziroma napihneš. Pol si pa naredu biznis... Tiste sive lise je pa že zbrušen svinec, s katerim sem izravnal neravnine, ki jih povzroči preoblikovanje pločevine v ustrezno obliko.

Siva barva je že tretji nanos temeljne po vrsti (pod njo sta dva nanosa POR-15). Ker ima POR-15 to lastnost, da se nobena stvar praktično ne veže nanjo, so potrebni posebni ukrepi. Sam sem uporabil t.i. »ScotchBrite« abrazivne krpice, s katerimi sem zmatiral površino. Pomeni, da sem odstranil sijaj in omogočil naslednjemu nanosu, da se mehansko oprime podlage. Ker so bile po peskanju odstranjene tudi vse silikonske fuge, sem le-te ponovno naredil z Wurthovim kitom. čez to pa s pištolo nanesel primer DP-40.

Na naslednji sliki zopet pogled na isti del od zgoraj. Ni izjemno estetsko, zaradi kronične prostorske stiske in s tem uporabe orodij. Zelo simbolična količina poliesterskega kita bo popravila nepravilnosti. Površina je bila na novo očiščena (da se barva dobro) prime in nanešen POR-15. V režo med notranjim in zunanjim blatnikom sem vbrizgal tekoči vosek (rumena sled), ki se deloma strdi in efektivno preprečuje vlagi prehod. Nadalje sledi še zatesnitev s silikonsko maso.

Vosek, na katerega spray-dozo sem nataknil »podaljšek«, se vidi na sliki, poleg pa še vrsta drugih pripomočkov. Na drugi sliki pasta za »lead-work«, palica in nekaj dragocenih ostankov...

Že prej omenjeni »lead-work« lahko sedaj končno vidite tudi na slikah. Gre za star, a kvaliteten postopek nanašanja delno stopljene mešanice svinca in kositra na železo. Ker se ta zadeva sama po sebi niti slučajno noče kar tako prijeti na omenjeno podlago, jo je treba malo pripraviti. Površino nekoliko segrejemo (pri tem seveda pazimo, da ne ukrivimo panela) ter s čopičem nanesemo pasto (ki je mešanica zmletega svinca in ne vem še česa vsega). To potem s cunjo razmažemo po površini, ki mora biit nekoliko večja od tiste, kjer bo nanos. Zimproviziramo »špohtl«, ki pa mora biti lesen in ga oblikujemo, kakor nam ustreza glede na del, ki ga obdelujemo. Poleg sebe moramo vedno imeti še posodico z oljem, da ta »špohtl« namakamo, drugače nam zgori/zogleni! Z gorilnikom pričnemo greti svinčeno palico toliko časa, da postane mehka (to poskusimo tako, da vanjo ugriznemo), a ne tekoča. Šele, ko vam bo staljena zmes neštetokrat padla na tla ali na roko, boste vedeli, koliko časa je treba greti. Skratka, ko se nam zdi primerno, palico pritaknemo k podlagi in s »špohtlom« namažemo staljeni konec kot maslo na kruh. S to razliko, da kruh navadni smrtniki držimo vodoravno, avta pač nisem vrtel tako, da bi bila površina vedno vodoravna. Še večja zabava je pri površinah, kjer svinec nanašamo »na strop«. Tak primer je bil spodnji del sprednjega blatnika, zadnja obroba, rob pragu in še kje. Veste kaj je pa najbolje? Ko hočeš na nekem mestu »samo še malo popraviti« in ti zaradi vročine odteče dol 50% svinca, ki si ga nanesel v prejšnji uri in pol. Pivo.