Spominjam se še, nekako iz začetka osemdesetih let, ko sem sedel na oknu in opazoval mimovozeče avtomobile. Bilo je kar pestro – ob obilici Zastavinih in Fiatovih bolj ali manj rjastih čudes so se vozili mimo tudi avti, ki so bili nekaj posebnega. Nekateri so bili veliki, impozantni ter po možnosti črne barve. Druga skupina so bili avti, ki niso bili ničemer podobni; spomnite se samo Citroenovega AMI 6 ali pa hrošča. Vsake toliko se je mimo pripeljalo tudi nekaj, kar je komajda spominjalo na avto. Baje je bil SAAB 96. Seveda to vem šele zdaj, takrat so mi znali povedati le, da so to zelo zelo dobri avtomobili, pa da jih delajo na švedskem im se jim reče SAAB. Tudi prav, ampak so grdi, sem si mislil.

Minila so leta, medtem sem opravil vozniški izpit in s kolegom sva se ure in ure pogovarjala o avtih. Predvsem o nekoliko bolj ekscentričnih vozilih, Citroen SM CX, pa kak Volvo (takrat nobeden ni imel 5000 DEM za 340-tko). Meni so bili Volvi nekako bolj všeč, verjetno zaradi svoje impozantne zunanjosti. Kolega pa je bolj navijal za SAAB-e. Vozila pa sva oba čisto nekaj drugega. Nekega dne je padel predlog, da bi jaz nabavil en avto, ki bi ga potem skupaj restavrirala. Odločitev je padla že po prvem spitem pivu. Naredila sva nek ožji izbor (finančno) dosegljivih avtov. Sodelavec je imel doma nek stari Renault 10, zmenim se, da ga grem pogledat. Cena ugodna, prvi lastnik. Doma slučajno odprem oglasnik in podzavestno zaidem v rubriko SAAB. Jasno, prodajalo se je samo kakih 15 vozil. Prodajal se je model 99, letnik 1974. Vedel sem, kakšen avto je to, saj ga je imel kolega s faksa. Vedel sem tudi za trik s ključavnico med sedeži, ki so bili za povrhu še ogrevani. Točno, to bo zame! Z nekoliko slabo vestjo odpovem ogled Renaulta 10 ter pokličem modela, ki je avto prodajal. Previdno ga vprašam, če obstaja možnost, da bi bil avto še kdaj vozen. Nekateri pač ne razumejo.zakaj bi 30 let star avto sploh še služil čemu drugemu kot koritu za rože... Pravi da ja, normalno. Avto naj bi baje po šestih letih počivanja kar takoj vžgal. Spet sem si mislil svoje...

Prideva s kolegom h lastniku v Savinjsko dolino in vidim, da ima tip doma kakih 5 ali 6 SAAB-ov. Seveda sva si »morala« vse natanko ogledati, prej se sploh nisva mogla menit ničesar v zvezi mojim novim vozilom! Avto je na prvi pogled deloval zanemarjeno (seveda, saj je šest let stal zunaj na travi), a vseeno izžareval neko skoraj nadnaravno kljubovanje zobu časa. Ob necelovitosti lepotnih dodatkov na avtu je deloval skoraj kot tank. Pokrova motorja seveda nisem znal odpreti – spredaj gor, potem malo naprej in nato zadnji konec prekucnemo naprej. Da ne govorim o varnostnih pasovih, o opozorilniku »Fasten belts«, ki izhaja iz letalstva, pa o pragovih, ki jih ta avto v običajnem smislu ne pozna... Lastnik (g. Jože Žalig) odpre pokrov in pod njim se kopiči ogromna gmota dvolitrskega motorja, ki je za povrh vsega »narobe« obrnjen ter nagnjen za 45 stopinj. Sklopka je kar spredaj, tik za hladilnikom, menjalnik pod motorjem. Kakšen patent hudiča pa je to? Lastnik začne razkazovati specifike avta, ki jih je malo morje. Noro, noro ekscentrično! Iščem rjo na avtu, jo je kar nekaj. Ampak na nobenih strukturnih delih, pločevina se mi zdi čudna. Kasneje sem izvedel, da je SAAB uporabljal zo 30% debelejšo pločevino, kot je bilo v tistih časih »normalno«.
 
Seveda bi avto najraje kar takoj odpeljal; takrat kazni še niso bile tako nehumano visoke. Ker je lastnik zamenjal motor in menjalnik z originalnim, izpušne cevi skoraj ni bilo pa manšete niso bile pritrjene, sem se dal pregovoriti v avtovleko. Oboroženi z obilo rezervnih delov ter okrepčani z rujno domačo kapljico se drug dan po štirih urah čakanja in pozno zvečer odpravimo proti Kamniku. Po uspešno rešenem incidentu s policijo srečno prispemo in avto deponiramo k že prej omenjenemu kolegu. Narediva plan projekta in se žez kakih 14 dni spraviva zadevo sistematično razdirat. Še preden sva dobro zastavila, sem vseskozi poslušal hudomušne provokacije, da avto niti pod razno ne more vžgati, sploh po šestih letih. Dobro. Vse ima svoje meje. Odmontiram akumulator iz svoje osemnajstke ter ga prestavim v SAAB-a. Ob obratu ključa se čudežno prižgejo lučke na armaturki, skoraj vsi indikatorji delujejo brezhibno. Še celo cigareto sem si lahko prižgal s 30 let starim vžigalnikom na armaturi. Obrnem ključ in po kakih 10 sekundah avto vžge in takoj crkne. Dodam »zauh« in poskusim znova. Motor zapoje, kot da se v teh desetletjih ne bi nič zgodilo. Povsem miren tek. Ne bi verjel, če ne bi videl. In kakšen nivo izdelave – pri nobeni stvari, ki jo primeš v roke ali odmontiraš, ni bojazni, da bi se razletela. Nobenih skritih plastičnih zatičev a-la francoski stil. Urejenost pod motornim pokrovom je višek vzornosti. Avto deluje zelo kompaktno, vse ima svoj funkcionalni namen. Oblika sledi funkciji in ne obratno. Kdorkoli je že prišel mimo, ko sva delala na avtu, se ni mogel načuditi robustnosti in homogenosti avta.

Tak je bil začetek tega (april 2003), čemur nekateri rečejo SAABolezen. Avto te preprosto posrka vase s svojo unikatnostjo, naravnost genialnimi inženirskimi rešitvami ter občutkom varnosti na cesti. Ko enkrat voziš SAAB-a starejših generacij, avtomatsko vse primerjaš z njim. Ugotoviš, da redkokateri (če sploh kakšen) avto tako odlično združuje uporabnost, športnost, udobje in varnost.

SAAB 900 – prvi, drugi, tretji in...

Preteklo je eno leto intenzivnega dela ter vsesplošnega izobraževanja o znamki. Baje je obstajal še en SAAB, model 900, ki naj bi pravzaprav v popolnosti poosebljal filozofijo, na kateri je bazirala tovarna. Slogani, kot so »Najintelegentnejši avto, kar je bilo narejenih«, »Karkoli vam napišemo spodaj v oglas, ne more nadomestiti 10 minut vožnje z 900« ter »Na Švedskem sta dva proizvajalca avtomobilov. Preden kupite drugega, se zapeljite z našim« se zdijo zelo bahavi, a imajo realno osnovo. Nekje konec spomladi 2004 sem na Avto.net zasledil, da se prodajata dve klasični (1979-1993, 94 cabrio) 900-tki. Denarja ni bilo ravno na pretek, pokličem nekega Primoža, prodajal je rdečo 900-tko, baje lepo ohranjeno za kakih 400.000. Letnik mislim da je bil 1984. Šit, ni tolk denarja. Pokličem drugega v Celje, za letnik 1987 hoče 95 jurjev. Greva s kolegom gledat, preverjam avto celo uro, nekaj stvari mi je sumljivih. Se ne odločim. Preverjam na uradnem servisu, mi KMAG odgovori,da je normalno, da se 5-vratna izvedenka nekoliko upogiba pri dvigovanju. Preverjam še pri amerikancih na SAABNET-u, odgovori so dvoumni. Končno se po dveh tednih odločim, in močno upam, da še ni prodan. Lastnik se mi je zdel precej iskren, nek advokat. Šele sedaj se dobor zavedam, kakšno srečo sem imel takrat, da sem 900-tko sploh dobil, kaj šele da bi izbiral med dvema! Zanimivo, da sem v roku 1 meseca našel v oglasniku še eno 900-tko (srebrna 4-vratna Gli), s katere sem pobral kar nekaj delov. Še vedno mi je žal, da je nisem kupil, čeprav je bil avto v tako-tako stanju. Po kake pol leta se je zgodilo to, kar se vsaki 900-tki; odpovedal je ležaj na piramidi menjalnika.

Kličem naokrog, tudi zgoraj omenjenega Primoža, ki mi da številko od nekega Jerneja, ki ima opravka s starimi avti. Res ga pokličem, grem gledat motor/menjalnik, a mi tehnične podrobnosti ter cena ne ustrezata najbolj. Vzamem si teden za razmislek, nakar se odločim, da ga sam obnovim. Preštudiram goro literature, iščem tempera barvice, da dobim vzorce naleganja zobnikov diferenciala, si sam naredim dinamometer, s katerim na pravilen navor zagnem matico na zloglasnem ležaju. V dobrega meseca je avto spet na cesti. Prve kilometre sem prevozil z največjim strahom. Kaj bo, če generalna ni uspela? Kje dobiti (dober) menjalnik? No, na srečo je bil rezultat pravzaprav zelo dober. Tako hrup kot pretikanje navzdol sta dobila povsem nov pomen. Seveda pa mi žilica ni dala, da ne bi po oglasih »samo pogledal«, če se kakšen SAAB prodaja. Kar nisem mogel verjeti – 900 Aero v Ljubljani. Takoj gledat.  Nekako sem se premislil, ker bi bilo precej denarja za vložiti, tri pa ne bi mogel vzdrževati. Tisti avto je potem kupil Matija iz LJ...

Potem se je zgodilo. Vračal sem se iz avtoodpadov v Italiji, ko sem kak kilometer ali dva od doma zaspal za volanom, na obvoznici. S hitrostjo kakih 60km/h sem zapeljal na levi pas in čelno z levim delom trčil v nasproti vozečo Toyoto. Avto se je predaj skrajšal za kakih 10 cm, odtrgalo je kolo ter notranji prag (2 x 2,5mm) zakrivilo navznoter. Vrata so se praktično brez napora odprla. Celoten sprednji del karoserije je prevzel silo trka, zamaknil se je toliko, da je počilo sprednje steklo. Razen zmernih bolečin v vratu še po pol leta nobene druge poškodbe.

Ostanki avta so večinoma šli naprej za rezervne dele, tako da se je SAAB reinkarniral. Večinoma v že prej omenjenega Aerota od Matije, nekaj v 900-tko iz Medvod, alternator pa že veselo poje v mojem novem c900 Turbo! Pri vseh komplikacijah z zavarovalnico in demontažo preživelih delov v novembrskem mrazu niti slučajno nisem pomislil na izrez številk iz karoserije. Te namreč rabimo za pridobitev homologacijskih papirjev na LPP. Nekaj sva si z Grego sicer dopisovala, ko sem na Bolhi avto prodajal (zanimanje je bilo izjemno, niti eden pa ni vprašal, če so številke še na šasiji). Skratka, zadeva je bila zelo meglena, tisti redki, ki so kaj vedeli pa so zadeve verjetno raje držali zase. Sam sem papirje iskal kake pol leta, še skoraj dva meseca sem zadeve urejal pri nas. Zato sem se (tudi) na pobudo Grege odločil, da vam vsem, ki si res zelo želite imeti avto, katerega ima po uradnih podatkih samo cca. 15 ljudi v Sloveniji, postopek opišem.

Že naslednji dan po nesreči se odpravim brskat po vseh možnih virih oglaševanja. Ni potrebno posebej poudarjati, da o kaki 900-tki ni duha ne sluha??�?? Vem, kakšna redkost je c900, zato se zaenkrat poskušam potoložaiti z 99-tko, grem gledat eno v Ljubljano. Prodajalec ima doma še eno zelo ubogo 900 EMS. A mi zabrusi, da ni naprodaj. Kličem še marsikomu dobro poznanega Jerneja, a je že prodal tisto rdečo 900-tko. Kdor jo je kupil, naj se nam javi! Težim Matiji in Blažu, naj mi vendar prodata svoje avte; no, eden bi bil že dovolj.

Slučajno grem neko nedeljo v Ljubljano na Bolšji sejem, saj veste, to je tam zraven, kjer Parkirišča odvažajo zapuščene avte. Kolega začne kar naenkrat vpiti, naj ustavim; baje je zagledal 900-tko za ograjo. Aha, kaj še. Res je tam. Letnik nekje 80/81, lepo ohranjena z Inca feltnami. Po mojem dolgotrajnem teženju uradnikom se me usmilijo in mi dajo kontaktne informacije od lastnika (ta je avto zapustil že kakih 7 let nazaj!). Žal ne morem najti ne njegove telefonske ne aktualnega naslova. Brezupno.

Slučajno spet brskam po internetu in na avto.net vidim nek čuden oglas za SAAB-a. Kaj hudiča je to? Bil je oglas za piknik, tisti na Logu, saj veste. Aktivno se vključim v organizacijo, ustanovimo nekakšen odbor treh članov, Matjaža, Grege in mene. Piknik uspe na nivoju, jaz pa še vedno brez c900. Aktiviram še KMAG, da bi mi izdal papirje o ustreznosti c900 evropski normi 94/12/ES (Euro 2). Avto kajpak ne ustreza, ampak poskusit ni greh. Sicer pa od njih nisem dobil niti negativnega odgovora. Vsaj to bi človek pričakoval od uradnega servisa.

Ko že čisto obupam in gledam za SAAB/Opel 900 (NG) in 9000, me prešine misel – kaj pa tisti tip iz Idrije, pri katerem sem že dele kupoval?! Takrat spomladi je imel neko staro školjko.... In tukaj se zgodba zares začne.

Pridobivanje papirjev

Kličem človeka (Jože) in ga s tresočim glasom vprašam, če slučajno še ima tisto 900-tko. Po telefonu mu raje ne omenjam, da rabim samo prometno in številke. Zapeljem se dol in zgrožen ugotovim, da številk ni več!!! Pravi, da jih je nekdo že vzel.
Ampak se mu zdi, da ima gor v gozdu še eno školjko, bojda od 900. Res, na obrobju gozda sameva školjka (brez strehe) 3-vratnega Gli. Takoj se zapodim proti zadnjemu delu avta, kjer se nahajajo številke karoserije (pri starejših letnikih 1979-80 so le-te na prečnem nosilcu pod zadnjim sedežem). Res so še tam! Začnem ga spraševati po papirjih, pravi, da prepisa ni nikoli naredil, prometno pa ima. Dam mu 10.000 SIT za prometno ter naslednji dan pridem oborožen z žago za železo, škarjami in baterijsko vrtalko. Končno imam številke, ki sem jih od svojega zaradi nevednosti zapravil, spet v rokah! V imeniku najdem številko dejanskega lastnika avta. Seveda se on komaj kaj spomni o nekakšnem SAAB-u, ki ga je odjavil iz prometa pred kakimi petimi leti. No, na koncu se izkaže da se itak poznava, 1. SAAB srečanju zahvaljujoč. V nekaj dneh napiševa pogodbo za nakup avtomobila (dejansko je bil avto samo na papirju), ki jo dobri lastnik avta overovi. Takrat sem uradno spet lastnik c900 in iskanje primernega avta se lahko začne. V Evropski skupnosti namreč kupiš avto, ga brez problemov pripelješ v Slovenijo in uporabiš njegove rezervne dele za tisti »avto«, katerega papirje si ravnokar s trudom pridobil. Preprosto. Problem je le v tem, ker je pri nas zelo omejena množica c900 in s tem tudi število papirjev.

Kje najti primerno c900?

če greste v tujino, potem je potrebno avto pač nekako pripeljati v Slo. V Italiji, kakor je meni poznano, ne izdajajo t.i. Zoll tablic za prehod »meje«. Preskusne tablice načeloma veljajo samo po eni državi. V Nemčiji imajo tako preskusne kot Zoll tablice (ene imajo rdeč, druge črn trak na robu). V poštev pridejo Zoll tablice, stanejo okoli 100 €, izdajajo pa jih samo na določenih (nemških, seveda) občinah. če avto nameravati kupiti v Nemčiji, zlasti bolj na severu, potem se vam te tablice izplačajo. Sam sem avto za 300 € pripeljal na prikolici iz Dunaja. Ceneje ali enako, če upoštevamo stroške goriva za dva avta, tablice ter cestnine. Itak pa je bil avto nevozen (med drugim počene CIS cevi).

Sam sem iskal na dveh mestih, www.autoscout24.de ter www.fundgrube.at. Prvi je še najbolj podoben našemu Avto.net, s tem, da išče po celi Evropi. Slike so načeloma zraven. Slednji je zanimiv zaradi bližine Avstrije. Nima pa nobenih slik ter potrebna je plačljiva prijava (spominja na Salomonca). Ni pa posebej drago, kakih 15 € za en mesec. Meni se je prijava definitivno izplačala, saj sem avto našel prav prek tega servis. Še ne prednost Fundgrube-ja je ta, da nam po elektronski pošti pošilja obvestila, ko se pojavi nek nov oglas. Je pa do določne mere riziko, ker ni slik. Za c900 je zanimanje tako pri nas kot drugje po svetu izjemno. Sam sem ob 11-ih dopoldan prejel obvestilo o oddaji oglasa. Grem gledat pod rubriko SAAB in res je notri nek črn turbaš z maksimalnim paketom opreme (VSE: klima, tempomat, usnje, šibedah, električne šipe, šibedah, ogledala, centralc,...). Ob štirih popoldne kolega Matija (tisti z Aero-tom) kliče v Avstrijo. Se je že napovedal nekdo za ogled. Vzamem si en dan za premislek  ter Matijo ponovno zaprosim, naj kliče gor s ponudbo – za avto dam 50% več, če počakajo do sobote, ko lahko pridem na Dunaj. Po krajšem oklevanju se gospa sprijazni. Denar je vseeno denar. V soboto zjutraj grem direktno iz Tolmina v Kamnik, potem pa s hitro 9000-ko na Dunaj. Ob štirih moramo biti tam. Avto je parkiran že skoraj eno leto, bremze so zagrabile diske pa dve izmed štirih cevi za vbrizg goriva sta počeni. Avto je praktično nevozen, čeprav motor teče in to celo zelo lepo. Kar se rje tiče ni kritično, je pa prisotna.

Ker je avto stal skoraj eno leto, so seveda zavore zagrabile, tako da ga je bil skoraj nemogoče premaknit. Tudi dve izmed štirih vbrizgalnih cevi sta bili počeni, ampak z malo improvizacije je motor zapel kot nov. Zelo lep, globok, pridušen zvok. Zaradi menjalnika me je precej skrbelo, ker je bil avto takorekoč nevozen. Glede na to, da sam odpravljam  tehnične težave svoje flote SAAB-ov, me to ni zelo skrbelo, sem pač zaupal lastniku. Drugače pa vam nakupa c900 brez temeljitega preverjanja menjalnika in rje na zelo specifičnih mestih ne priporočam. Tudi jermen za servo je bil odstranjen...

Ne glede na vse se za nakup odločim. Avstrijci imajo podobno kot pri nas že vnaprej pripravljene obrazce kupoprodajnih pogodb za avte. POZOR! Napišite dve pogodbi, eno za motor (na kateri mora biti TIP motorja (B201, B202 ali B212), družina motorja, moč, prostornina v cm3 ter serijska številka.. Na drugo pogodbo prepišite številko karoserije ter tip karoserije (2,3,4,5 ali cabrio). Obe pogodbi morate overiti, drugače bodo skoraj sigurno problemi. Ni tako drago, cca. 30€ v Avstriji. Poleg tega potrebujete še prometno dovoljenje, v katerim piše, da je avto odjavljen iz prometa. TO JE VSE!.

Obstaja še druga varianta, da pri posredniku dobite (ločena) računa za oboje. Potem overovitev ni potrebna. Na »meji« avta niti z očesom niso pogledali, je pa dobro, da greste čez t.i. mejo z enim od zgoraj omenjenim kompletov papirjev.

Ko imate avto enkrat v Sloveniji in papirje od »slovenske« c900, greste na LPP (Ljubljanski potniški promet, oddelek za homologacije) po vlogo za homologacijo predelave. Nič ni treba posebej omenjati, kaj ste predelovali, samo dvignite papir in izpolnite rubrike.

S priporočeno pošto ga pošljite na naslov, ki je naveden in čakajte (cca.14 dni), da vas pokličejo na strokovni pregled. Glejte, da imate na predelanem avtu čITLJIVI številki motorja in karoserije. Od starega avta rabite poleg vseh papirjev še izrezano številko šasije. Ta kos železa naj bi čimmanjši in ploščat, glejte le, da pomotoma ne zarežete kakega simbola. Ko pridete na pregled, naj bo avto čimbolj brezhiben. Spoštljivo ponudite pomoč pri odpiranju pokrova motorja ter lociranju številke karoserije. Ko je tehnični del mimo, se vam posveti še eden izmed vodilnih (t.i. preglednik) in temeljito pregleda vse papirje. Njemu daste ploščico s številko karoserije. Za vsak slučaj vzemite s seboj še aluminijasto plaketo, ki se nahaja na sprednjem desnem (notranjem) blatniku.

če boste imeli vse tako, kot je treba, vam bodo v kakem tednu ali dveh poslali nekaj papirjev, med drugim tudi tako zaželjeno »Potrdilo o skladnosti za predelano vozilo«. Skozi cel postopek pozorno pazite, komu in kam daste prometno od slovenskega avta. Brez nje ga namreč ne boste mogli registrirati. Na tehničnem pregledu jim že vnaprej povejte, da ste na vozilu naredili predelavo in da potrdilo od LPP že imate. Opozorite jih na spremenjene podatke v prometni (kW, leto izdelave,...). Več ljudi ko poznate, več informacij in pomoči boste dobili. če rabite še kakšen nasvet, ki sem ga skoraj sigurno pozabil dati, me brez zadržkov kontaktirajte. Skratka, po dolgotrajnem iskanju raznoraznih papirjev, pravega avta, transporta v Slovenijo ter bojem z birokracijo bi na vašem dvorišču morala stati čudovita klasika kot na fotkah desno.
 
Seveda. Pozabil sem vam omeniti še četrtega SAAB-a, mojo zadnjo pridobitev (no, ja kupil sem ga kakih deset dni po črnem turbašu). 1979 900 EMS, ne boste verjeli kje – v  Ljubljani! Jasno da se nisem mogel upreti skušnjavi. Ko sem pri prijatelju izpogajal prostor (pravzaprav je on nesel svojo glavo naprodaj pred domačimi), sem se z avtovleko takoj odpravil ponj. Karoserija je bolj uboga, veriga na motorju je bolj slaba, drugače pa prede ko muca.

Lahko bi vam povedal še veliko stvari, ampak bodi za tokrat dovolj. če ste zdržali z branjem do te točke, potem to pomeni, da si res morate omisliti (še enega?!) SAAB-a. Kakršnihkoli vprašanj bom vedno vesel, lahko po emajlu, še bolje pa ob pivu!