Kakšna je vrednost naših življenj? |
Had | ||||
sreda, 03 oktober 2007 | ||||
Ste se že kdaj vprašali, kakšna je vrednost naših življenj? Kateri faktorji vplivajo na to, kdaj se bodo naša življenja končala? Ali se da sploh ovrednotiti vrednost naših življenj? Vsakodnevna vožnja po naših avtocestah je loterija z življenjem. Poleg tega, da vsak dan izgubljam živce, ko čakam v kilometrskih kolonah in da preklinjam nesposobneže pri DARS-u, ki ne znajo urediti prometa na avtocestah, v zadnjem času opažam, da je vse več “morilcev” na avtocestah. V to kategorijo sodijo vozniki, ki imajo avto višjega cenovnega razreda, veliko, težko mrcino, s katero lahko iz ceste izrinejo vse kar je manjšega in kar vozimo ljudje, ki nimamo takšnih prihodkov. Ponoči, ko sem se vračal iz Ljubljane s Twingom, sem kot vedno uporabljal avtocesto, da bom hitreje in varneje pripeljal do doma. S Twingom se držim omejitev, ker se zavedam, da je vseeno to precej ranljiv malček. In ko se začne vzpon proti Trojanam, zagledam pred seboj črnega Audija A6, ki precej nevarno vijuga med voznim in prehitevalnim pasom in vozi pod 100km/h. Predvidevam, da je voznik nezbran zaradi telefoniranja med vožnjo. Sam vozim okrog 120km/h, prižgem smerokaz, “poablendam” in “pohupam”, da me bo voznik Audija opazil in da se ne bo ravno v tistem trenutku odločil zopet zapeljati na prehitevalni pas. Ko sem par metrov za Audijem, le ta nenadoma precej sunkovito zavije na prehitevalni pas. V tistem trenutku reagiram nagonsko in ne razmišljam. Do konca udarim po zavori, kar se takoj pozna pri zanašanju avtomobila in čas začne dobivati drugo razsežnost. Ko vidim, da me nese proti ograji, sučem volan, da bi popravil smer vožnje. In v tistem trenutku z delčkom očesa opazim, da je Audi oddaljen vsega nekaj 10cm. Potegnem še ročno zavoro in čutim bolečino v prsih, ko se varnosti pas zažre v meso. Potegnem še ročno zavoro in čutim bolečino v prsih, ko se varnosti pas zažre v meso. čakam ali mi bo uspelo, ali pa bom postal samo še ena izmed številk smrtnih žrtev na avtocesti. Vonj zažganih gum me prebudi in počasi se zavedam, da je bil tisti delček sekundo, ko sem pravilno odreagiral, moja rešitev. Obstanem na prehitevalnem pasu avtoceste in prižgem vse štiri smerokaze, ko opazim, da se Audi z zmanjšano hitrostjo pelje naprej. Tresem se. Ne razmišljam ravno najbolj prisebno, zato odprem okna. Na srečo je bila avtocesta povsem prazna, da ni prišlo do naleta. Z vklopljenimi smerokazi se prestavim na odstavni pas in vozim s hitrostjo 30km/h.Na viaduktu pred prvim predorom zagledam Audija, kako vozi sedaj že čez tri pasove. Očitno ni bilo telefoniranje posledica tega. Njegova hitrost je okrog 40km/h. Prehitim ga po desni strani in računam, da me ne bo poskušal še enkrat ubiti! Ko sem malce pred njim, prižgem smerokaze in “pohupam”, v upanju, da bo ustavil avto na odstavnem pasu pred predorom. Voznik me ignorira in odpelje v predor. Vijuganje se nadaljuje. Razmišljam kaj naj storim. če kličem Policijo, bo že vse prepozno. če vzamem “zakon v svoje roke”, ne bom naredil nič edino dobil bom kazen za fizično nasilje in če je voznik 120kg moški, bom čutil posledice še precej časa. Odločim se, da ga na vsak način ustavim. Ker je bilo njegovo vijuganje v predoru precej samomorilsko dejanje in število mrtvih na naših cestah je vsak dan večje, sem ga pred koncem predora, ko je bila za njim že precejšnja kolona, prehitel. Zapeljal sem pred njega z vklopljenimi smerokazi in tokrat me je očitno razumel. Pričakoval sem, da bo ustavil. Vendar je odpeljal mimo in zavijal proti Trojanam. Ali naj grem za njim ali naj se odpeljem domov? Odločitev je bila preprosta. Grem za njim. V križišču se odloči, da gre proti Trojanam in ko mu z nasprotnega pasu kažem, da naj se ustavi, on odpelje. Zadnji dvesto metrov do krofov na Trojanah je bilo zopet kritičnih zanj. Od enega konca do drugega konca precej prometne poti. In na Trojanah se ustavi. Gleda me začudeno in poskuša spregovoriti. Besed ni. Je samo momljanje in globoko dihanje. Očitno se niti ni zavedal, kaj se je dogajalo. Ponovim vprašanje, zakaj me je poskušal umoriti na avtocesti in takrat končno izdavi:”Oprosti, ali ti plačam?” Smeji se mi in mi začne razlagati, da je mogoče res malce preveč dolgo se zadržal v Ljubljani in da to ni njegova navada. Ko ga gledam kako lovi ravnotežje in vonjam zadah po alkoholu iz njegovih ust, me povabi na kavo. Zavrnem ponudbo in še enkrat ponovim, da mi je sicer vseeno kaj on počne, vendar naj se zaveda, da ni samo on na cestah, ki s svojo ladjo, tudi če se zaleti, ne bo čutil posledic in naj razmisli, da nas je Slovencev veliko premalo, da bi se morili na cestah, kot to počnemo vsakodnevno. Pogleda me in se mi še enkrat opraviči. Ko se odpeljem s Twingom, se začnem močno tresti. Strah prihaja za menoj in misel, da bi me nekdo umoril na avtocesti, ni prijetna. Odločitev je padla. Danes grem v nakup novega, bolj varnega in predvsem večjega avtomobila, da se bom upal voziti, oz. da bom vsaj udobno stal na naših dragih avtocestah! Odločitev je padla. Danes grem v nakup novega, bolj varnega in predvsem večjega avtomobila, da se bom upal voziti, oz. da bom vsaj udobno stal na naših dragih avtocestah!
1. 03-10-2007 10:07 Noro. Res noro. In dejstvo je, da to niti ni tako zelo redko, saj se je skoraj gotovo kaj podobnega zgodilo že vsakemu izmed nas (voznikov). Moja izkušnja izpred dveh tednov pa je nekako podobna, a spet drugačna. Najprej naj kar pričnem s priznanjem, da je moja noga "malo težja", ampak ko ni pregost promet, ko so relativno dobre razmere na cesti in ob spoštovanju vseh drugih prometnih predpisov. Tako je zvečer cca. dva tedna nazaj na tržaški pri tobačni poblazneli voznik obrabljeno rdeče Fiat Pande skočil na moj vozni pas le kakega pol metra pred mano. Brez smerokaza, v relativno gostem prometu. Zaklel sem in vozil naprej. Ker je bil moj pas hitreje vozeč, je Panda ponovno brez smerokaza spremenila smer, kot nalašč spet kakega pol metra pred mene. In ko se je to zgodilo tretjič in sem se začel odmikati desno v robnik, sovozniva poblaznelega voznika pa je imela oči uperjene v kakih 15cm oddaljen moj obraz, ki se je kremžil in spakoval v reakcijsko kratkem času, se mi je pred očmi odvil še kung-fu kader z mano v glavni vlogi, saj me je dodatno razjezil pandaš, ki je zdaj med vožnjo preko kolen svetlolase sovoznice še ročno odprlo okno in se začel dreti name, če sem nor! Halo?!?!? Nor?!?! JAZ!? Tipu rečem, če je malo pomešal pojme in na naslednjo njegovo reakcijo ("Zapelji na stran, da se pomeniva!"), sem se odzval, točno, kot je hotel. Naivno. Zapeljem na pločnik, tip pa "mrtav ladan" dalje. No, tokrat je bilo preveč. Z relativno dobrimi pospeški in približno desetimi cik-caki (vedno s smernikom) ga ujamem tik pred obvnoznico in ustavim, odprem vrata in začne se. Bolj, ko ga hočem verbalno poučiti, da je debil, ker ogroža druge, bolj se mi na njegove izzivalne besede v smislu "da si ne boš kaj naredil" od adrenalina tresejo zdaj že v pest skrčene roke. Na hitro pomislim še, ali bi prijel za golf palico, ki jo z avtom redno vozim na sprehode (pretekle izkušnje so mi že pokazale, kako nevaren je ta vozniški svet), ampak se hitro pomirim, mu v slovo rečem, naj se zamisli nad svojo vožnjo in ogrožanjem ostalih, se vsedem, pripnem pas in zapeljem dva kilometra nazaj, ki sem ju naredil preveč zaradi strastnega zasledovanja. Videl sem še, da je panda na prvi avtobusni ustavila in skoraj bi prisegel, da je blondika izstopila, saj je bilo že med najinima ujetima pogledoma na 15cm jasno, da se ne počuti ravno najbolj lagodno. Potem sem se še vprašal, bi lahko kaj drugače naredil, drugače odreagiral, morda tako, da se sploh ne bi sekiral in se vpletal? Hm. Ne, brezbrižnosti je že tako preveč. In vedno manj bom tiho, to mi je jasno. Morda bi moral fanta (čeprav malo močnejši in tudi kakih pol ducata let starejši) krepko usekati čez nos in če bi se prehitro dvignil, to storiti še enkrat. Ampak enostavno nisem agresivc (čeprav to eni z največjo gotovostjo trdijo za ljudi, ki imamo težjo nogo, ali pa celo, da smo impotentni...Halo??? da ti ga ne bi slučajno.....). No, mislim, da je najbolje (kar je očitno poizkusil tudi Had in verjetno nič bolj uspešno kot jaz) probati nasprotno stran spametovati ali ji vsaj vzbuditi zavedanje o teži njenih dejanj (negativni teži, seveda). In če to ne pomaga, J _ _ _ GA, pojdi v miru naprej. Probal si, ni šlo. Na vrsti je kdo drug, da proba, pa četudi ga vseka na nos. 2. 03-10-2007 10:08 OK, drugič bom pisal s presledki med odstavki...da bo malo bolj berljivo. 3. 03-10-2007 13:32 v takem primeru je priporo? 4. 03-10-2007 13:34 znana sta mi dva primera, ko so vozniki vozili vzporedno in sku??alo "cepcu" ki jih je ogro? 5. 03-10-2007 14:09 po mojem bi ga pa vseeno moral po gobcu... 6. 04-10-2007 00:21 Moje skromno mnenje pa je, da bolj kot se spuščaš na nivo raznih idiotov na cesti, slabše je, ker potem postaneš eden izmed njih (vsaj za kratek čas) Dvomim, da nekdo ki mu pretipaš kosti, dobi pravo sporočilo, kaj je delal narobe. Je pač po sredi jeza in adrenalin in verjetno se pol ure po pretepu spomni samo še le tega . Mislim da bi vsak moral začeti cestno-prometno vzgojo pri sebi in bližnjih s prijateljskimi opozarjanji. Je lažje sprejeti nasvet od nekoga ki ga ceniš. 7. 04-10-2007 00:22 Matr je tole enostavno v teoriji 8. 04-10-2007 01:19 Jaz mislim, da bi pa tipu zaleglo, če bi dobil malo batin, brez heca, če le ni bil toliko zadet, da ne bi vedel za kaj gre. 9. 04-10-2007 01:25 bi vsaj drug dan moral ženi, otrokom in sodelvacem razlagati zakaj je dobil buške 10. 05-10-2007 14:10 Imam osebno izku??njo ko je vame tr? 11. 28-10-2007 04:22 Grozno.... Veliko je takih na cesti, žal... Dobro, da si jo cel odnesel. Komentarje lahko pišejo samo registrirani uporabniki. Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6 |